ZGODOVINA HIPNOZE

Poznavanje in uporaba hipnoze sega v četrto tisočletje pred našim štetjem, na sam začetek visokih civilizacij, ki so se razvile ob velikih rekah Evfrata in Tigrisa. Ohranjeni klinopisni zapisi tistih časov pričajo, da so Sumerci, najstarejše kulturno ljudstvo na Zemlji, že poznali hipnozo in jo znali uporabljati na enak način kot to počnemo danes.

Redki in delno ohranjeni rokopisi iz tistih časov dokazujejo, da so v znameniti svečeniški šoli v Evrehu izobraženi svečeniki – zdravniki, bolnike zdravili  v snu s pomočjo hipnotičnih sugestij. Podobno kot danes so poznali in razlikovali med stopnjami hipnoze in hipnotičnega stanja, in sicer med lahko, srednjo in globoko hipnozo.

V Indiji je poznan Manuov zakonik kot najstarejši, v jeziku sankskrt napisan znanstveni del, ki opisuje podobno stopnjevanje in razlikovanje hipnotičnih stanj v tri stopnje: buden sen, sen s sanjami in o sen, ki daje užitek. Pri mnogih naprednih tehnikah joge avtohipnoza tudi danes igra pomembno vlogo.

Dokazi, ki pričajo o tem, da so hipnozo kot terapevtsko sredstvo uporabljali tudi v starem Egiptu, so napisi na t. i. Ebersovem papirusu. Na njem so opisane metode in postopki, s katerimi so se tedanji zdravniki posluževali hipnoze, le – ti pa so bili zelo podobni današnjim. V znamenit Sarapisov tempelj v Kanopu in Izidina svetišča v starem Egiptu so prihajali bolniki, ki so molili k svojim bogovom, da bi jih ozdravili. Ker jim je bilo dovoljeno v njih tudi spati, so pri procesu zdravljenja uporabljali, ne samo molitve, pač pa tudi hipnozo.

Hipnoza kot tempeljski sen je bila poznana tudi pri starih Grkih. Od bolnikov, ki so prihajali na zdravljenja v svetišča, so se zahtevale določene priprave. Pred samim vstopom v tempelj so se  morali nekaj časa držati diete, ki se je nadaljevala z dišečimi kopelmi in ritualnim umivanjem. Po zaključenih pripravah je svečenik bolnikom predstavil dosežke na področju zdravljenja s hipnozo in povečal napetost pričakovanja. Hkrati jih je pripravil na vse tisto, kar jih čaka in kar bodo doživeli na poti zdravljenja. Šele potem so jim dovolili leči v tempelj in zaspati.

Stari Rimljani so poznali medije, ki so bolnikom in ljudem, ki so iskali pomoč in nasvet pomagali, da so se povezali z bogovi. Sugestivno moč hipnoze pa so uporabljali tudi nekateri filozofi.

Na podlagi ohranjenih zapisov ugotovimo, da so skozi tisočletja sumerski, egipčanski in grški svečeniki – zdravniki, enako kot perzijski magi in hinduistični jogiji, na zelo podoben način uporabljali hipnozo pri procesu zdravljenja ljudi.

Prvi znanstveno obdelan klasični pojav t. i. animalne hipnoze sega v leto 1646. Tega leta je jezuitski redovnik Athanasius Kircher (1606 - 1680) v Rimu poročal o tem, kako je »začaral« petelina, vse skupaj pa zapisal v knjigi Experimentum Mirabile. Pozneje je pojav, znan kot »magnetismus animalis«, obravnaval tudi Mesmer.

Profesor Maximilian Hell (1720 - 1792), jezuit in astronom, je opravil številne »magnetne kure«. Za bolnike je izdeloval magnete v obliki obolelih organov, ki jih je nato pritrjeval na obolele dele telesa. Splošno stanje bolnikov se je presenetljivo izboljšalo, rezultati pa so pokazali, da je na ta način ozdravil kar 60 – 70 % bolnikov.

Francoza Antona Mesmerja (1734 – 1815) so predhodna odkritja privedla do spoznanja, »da za izzivanje teh pojavov ni potreben nikakršen nebeški, mineralni ali železni magnetizem«, ampak da zadošča delovanje »fluida« za »magnetiziranje« bolnikov. Mesmer ustvari »magnetismus animalis«, živalski magnetizem in predstavlja začetnika moderne zgodovine hipnoze.

Delo na področju hipnoze po drugi svetovni vojni nadaljujejo številni priznani strokovnjaki, zdravniki in psihologi, med njimi: Sigmund Freud, I. P. Pavlov in Milton H. Erickson, ki ima največ zaslug za hipnoterapijo kot jo poznamo danes.

Vir: Kurt Tepperwein; Visoka šola hipnoze

MEDICINSKA HIPNOZA

Hipnoza je spremenjeno stanje zavesti z usmerjeno pozornostjo, povečano sugestibilnostjo in zmanjšano zunanjo zavestnostjo.

Hipnoza je budno stanje intenzivne relaksacije in koncentracije. V takem stanju se zavest oddalji od vsakodnevnih skrbi in ustvarja sproščeno pot, kjer lahko podzavest ustvarjalno odgovarja na sugestije, pacientu pa omogoča spreminjanje lastnih neželenih lastnosti.

 

Medicinska hipnoza je oznaka za hipnozo, ki se uporablja v zdravstvene namene. Služi za lajšanje in odpravo psihičnih in psihofizičnih težav pri pacientih. Medicinsko hipnozo izvaja strokovno usposobljen terapevt,  ki je opravil dodatno izobraževanje s področja hipnoze.

Medicinska hipnoza je kompleksna psihološka metoda, ki se pod vodstvom izkušenega strokovno usposobljenega terapevta in ob ciljnem podajanju sugestij, glede na vrsto pacientovih težav, izkaže za zelo učinkovito.

 

Nasproti medicinski hipnozi se uporablja odrska hipnoza, ki pa z izvabljanjem številnih hipnotskih fenomenov nastopajočih služi predvsem za zabavo občinstva. Izvajajo jo laiki, samouki in čarodeji.

 

Koga lahko hipnotiziramo?

Do neke določene stopnje se da hipnotizirati vsako osebo, ki v to prostovoljno privoli. Dosežemo jo lahko pri triletnih otrocih in starih ljudeh. Največja težava tiči v motivaciji, na splošno pa velja, da se da bolje hipnotizirati inteligentne ljudi, najbolje pa otroke med sedmim in štirinajstim letom.

 

Kaj je hipnoterapija?

Izraz hipnoterapija pomeni terapevtsko uporabo hipnotičnega stanja zavesti kot del psihoterapevtske intervencije, z namenom okrepiti učinkovitost pacientove sprejemljivosti za psihoterapijo. Pogoji, ki jih pri tem vzpostavimo z indukcijo hipnoze in s fenomenologijo hipnotičnega stanja, so združljivi s cilji in orientacijami večine sistemov psihoterapije. V psihotičnem stanju se ustvari psihološka klima, v kateri pričenja oseba verjeti, oziroma verjame v spremembe. Ustvari se tako stanje, kjer se lahko izkušnje sprememb doživljajo v predstavah in fantazijah. Zaupanje med osebo in terapevtom je pospešeno in pogoj za nadaljevanje napredka, kar privede do vedenjskih sprememb v resničnem življenju osebe. Spremembe pri posameznikih dosežemo s pomočjo treh splošnih načinov komuniciranja.

  • z neposrednimi sugestijami,

  • s predstavo končnih rezultatov in

  • z uporabo metafor.

 

V širšem pomenu besede je hipnoterapija vsaka medicinska pomoč, ki jo dajemo v hipnotičnem stanju. Služi predvsem za psihično in fizično sprostitev, najpogosteje pa se uporablja za zmanjševanje in odstranjevanje različnih vrst bolečin in zdravljenju psihosomatskih bolezni.

 

Ožji pomen besede hipnoterapija pa predstavlja psihoterapijo v hipnotičnem stanju.

 

Nevarnosti in zapleti

Hipnoza sama ni nevarna, nevarna pa je lahko njena nepravilna uporaba. Neuk hipnotizer lahko privede pre-psihotično osebo v psihozo in/ali da oseba ni popolnoma dehipnotizirana, ko zapusti hipnotični sestanek, kar traja različno dolgo, tudi več minut, čeprav je na zunaj videti popolnoma pri zavesti in budna.

 

Nevarnosti in zapleti se lahko pojavijo, kadar:

  • hipnozo izvaja laik,

  • terapevt simptom odstrani z direktno sugestijo,

  • hipnoterapevt ni usposobljen za stanja, ki jih zdravi,

  • hipnoterapevt nezavedno poda posthipnotično sugestijo.

 

Neupoštevanje zgoraj navedenega lahko, čeprav redko, privede do zapletov:

  • psihotičnih simptomov ali akutnih paničnih napadov,

  • depresije z možnostjo suicidalnega vedenja,

  • substitucije simptomov,

  • pojava simptomov zaradi nezavednih hipnoterapetovih sugestij in

  • zamaskiranje obstoječe patologije.

 

Društva za medicinsko hipnozo priporoča skrajno previdnost pri izbiri hipnoterapevta in odsvetuje izvajanje hipnoterapij neustrezno izobraženim strokovnjakom. Hipnoterapija prav tako ni primerna za osebe s psihotičnimi boleznimi, z motnjami osebnosti in epilepsijo.

Vir: Društvo za medicinsko hipnozo

041 721 539 - Jernej

©2018 BY HIPNOTERAPIJA - KOCBEK